Menu
Home
Shop
Wishlist
My account
Sidebar

MOSTAR

17. 9. 2004
No Comments

Polotok Pelješac ali kako me nihče ne pogreša

Letos sem se spet odpravil na veslanje z mojim gumijastem kanujem po Jadranskem morju natančneje po morju sem priveslal iz Velikega Stona v Mali Ston na polotoku Pelješcu. Oba kraja sta po kopnem narazen za slaba dva kilometra. Po morju okrog polotoka sta narazen za kar zajetnih 175 kilometrov. V tem primeru je treba pluti iz Velikega Stona ob desnem morskem bregu. Če bi izbral morsko pot s plovbo ob levem bregu morja bi pot vodila okrog in okrog Evroazije in Afrike in bi bila dolga na desettisoče kilometrov.  Izbral sem desno varianto in sem pot po morju  preveslal v petih dneh. Imel sem lepo vreme in sem lahko na dan naveslal več kot 30 kilometrov. Pred Trpnjem sem doživel pravi vihar na Jadranu. Prav neverjetno je, kako se lahko vreme naenkrat spremeni, kakšen orkanski veter se lahko sproži in kako veliki valovi nastanejo v nekaj minutah. Naslednji dan sem prišel prav do dna zaliva ob Malem Stonu, obšla me je nekam čudna melanholija, imel sem občutek, da z letošnjim veslanjem še nisem čisto potešen, ni se mi še dalo domov. Vseeno sem poklical domače po telefonu, če me kdo kaj rabi ali pogreša, sem vprašal. Odgovor je bil nedvoumen, nekaj telefonskih klicov je bilo, pa nič posebnega,  nihče me pretirano ne pogreša, nihče nujno ne potrebuje moje prisotnosti, znanja in morebitnih uslug. To se mi je nekoliko zamalo zdelo, posamezniki imamo včasih občutek, da se svet brez nas ne more vrteti. Da smo neobhodno kolesce v občestvu. V resnici seveda ni tako, pokopališča so polna nenadomestljivih pokojnikov. Nekoliko užaljen sem si mislil: »Prav, bom pa nekoliko podaljšal tole potikanje po Jadranski obali.«

Ploće

Čolnu sem spustil dušo in ga pospravil v nahrbtnik, pospravil sem svoje stvari v vrečo, povzpel sem se na jadransko magistralo in s prvim avtobusom sem se potegnil do Ploć, ki leže, kot je znano, blizu izliva reke Neretve v Jadransko morje. Temu kraju se je včasih reklo Kardeljevo, sedaj so spet Ploće. To je precej dolgočasen kraj, prevladuje sodobna arhitektura; meni se ne bi zdelo posebno imenitno, če bi ta kraj poimenovali v Janezovo, ali Suhidol, ali Suhadolčevo, bogsigavedi zakaj meni na čast.

Turističko informacioni centar

Vsaj dvakrat sem šel mimo, preden sem opazil skromen napis na nekih vratih in urad za njimi. V tem centru se je čas ustavil že pred dolgimi leti. Ponošena oprema je bila še od pokojnega STOLa iz Kamnika, po stenah so viseli orumeneli plakati, nekaj jih je bilo prelepljenih s selotejpom  čez stekla nekakšne izložbe zato, da se ne bi preveč notri videlo. Za mizo je sedel prileten možak, zdolgočaseno tipkal je z dvema prstoma na pravi stari pisalni stroj znamke Olimpia. Mojega obiska ni bil čisto nič vesel, tega občutja sploh ni skrival, komajda me je namrgodeno pogledal izpod čela. Takoj sem se opravičil, ne bom ga motil, samo pove naj mi, če grem lahko z osebno izkaznico v Bosno, natančneje v Mostar. Zavzdihnil je, tega ga še nihče nikoli ni vprašal in žal mu je,  ne more mi pomagati, on ne ve, če grem lahko z osebno izkaznico v Bosno. Sklonil se je nad pisalni stroj, da bi nadalnjeval s tipkanjem, pa kar naenkrat, kot da bi ga prešinilo usmiljenje in volja do dobrih del, se je vzravnal, rekel je, da bo telefoniral. Mogoče se je celo malo nasmehnil, naj bo tako ali drugače, med nama je nastal nekoliko bolj oseben kontakt, postala sva, kot sem kmalu dognal, vzajemna raziskovalca. Po telefonskih informacijah  je dobil številko špedicije v Ploćah. Na špediciji niso vedeli, če gre lahko slovenki turist z osebno izkaznico v Bosno, pokliče naj policijo. Na policiji v Ploćah nama niso  znali pomagati, predlagali so naj pokličemo carinsko službo na mejnem prehodu v Metkoviću. Tudi tukaj so bili brez moči, oni bi me spustili z osebno izkaznico iz Hrvaške, kako bi ravnali njihovi bosanski kolegi ne vedo, pokličemo naj carinike na bosanski strani mejnega prehoda. Mož v turističnem uradu je postal trmast in vztrajen, ni odnehal, sedaj je šlo že za mednarodne telefonske klice, poklical je bosanske mejaše, oni so bili mnenja, da z osebno izkaznico ne morem v Bosno, da pa naj za vsak slučaj pokličemo še bosansko policijo, oni bodo zagotovo vedeli kako in kaj je s to stvarjo. Spet je sledil mednarodni telefonski klic na bosansko policijo. Ne vem, kam je možak v Turistično informativnem centru telefoniral: policajem na mejnem prehodu, v Mostar ali na centralo v Sarajevo, vsekakor je bil odgovor nedvoumen: z osebno izkaznico ne morem v Bosno, za vstop potrebujem veljaven potni list. Za vse naštete klice je mož v Turistično informativnem centru beležil telefonske številke na majhen listič. Ko sva končala z raziskavo, sem ga prosil, če mi lahko odstopi listič za spomin, zdel se mi je dekorativen in zanimiv dokument. Najprej se je nekoliko zganil, kot bi mi hotel podati omenjeni listek, pa se je sredi giba premislil in rekel, da mi lističa ne namerava podariti. Potem sem ga nekaj časa prepričeval, češ, papir bom imel za spomin, saj ga namerava tako in tako zavreči itn. Bil je odločen: «Ne in ne in še enkrat ne« je rekel in pred menoj raztrgal listek s telefonskimi številkami.

Prehodi in mejaši

Spet sem šel nazaj na avtobusno postajo. Če ne morem do Mostarja, se bom odpeljal vsaj do Metkovića, to je zadnji kraj ob Neretvi na hrvaški strani. Hotel sem na avtobus, ki je bil sicer namenjen v Tuzlo. Voznik in spremljevalec sta bila zgovorna, onadva v naselje Metković sploh ne peljeta ampak direktno na mejni prehod med Hrvaško in Bosno, ki je blizu Metkovića. Razložil sem svoje težave, jaz bi najrajši v Mostar, pa menda ne smem čez mejo z osebno izkaznico. Nekoliko sta se zamislila. Predlagala sta mi, da grem z njima do mejnega prehoda, če me bodo Bosanci spustili čez, me bodo, če ne, bom pač na mejnem prehodu izstopil iz njunega vozila. Čez slabo uro sem bil že na mejnem prehodu med Hrvaško in Bosno. Bosanski mejaš je povšno pogledal po redkih potnikih v avtobusu, tu in tam je od kakšnega potnika zahteval dokumente, mene še pogledal ni, jaz se mu tudi nisem javljal in tako sem bil čez nekaj minut že v Bosni. Ne vem in ne bom nikoli vedel, kako in kaj je bilo s tem mojim prehodom iz  Hravaške v Bosno, vem le, da je šofer že prej izstopil iz avtobusa, mogoče je bosanskim oblastem že prej pojasnil kakšenega potnika ima na avtobusu. Čez eno uro in pol  so me prijazni bosanski avtobusarji odložili v predmestju Mostarja.

Rat

Vojne spopade v začetku devedesetih let prejšnjega stoletja opisujejo v Mostarju ko rat. Zgodovina pozna: secesijsko vojno, prvo in drugo svetovno vojno, domovinsko vojno, osvobodilne vojne, balkanske vojne, tridesetletno vojno, punske vojne in podobno. V Mostarju govorijo samo o ratu. Kadar kdo v Mostarju reče rat se ve za kakšen in kateri rat gre, zadnji rat v Mostarju ne potrebuje nobenih posebnih pridevniških pojasnil. Po žrtvah in razdejanju je zadnji mostarski rat neprimerljiv z vsemi predhodnjimi.

Mostarska slavja

Hrvaški topničarji pod poveljstvom generala Praljaka so septembra leta 1993 streljali s topovi v znameniti Stari most delo turškega arhitekta Hajrudina zgrajenega v letih 1557- 1566. Najprej so ga obstrelili s severne strani potem so delo nadaljevali še z južne strani dokler ni most omahnil in se zrušil v Neretvo. Strelci in njihov poveljnik so dejanje razumeli kot zmago krščanskega zahoda nad divjaškimi vzhodnjaki in častilci Alaha. Ko je most zgrmel v Neretvo so z dodatnimi salvami počastili dogodek. Veselju in praznovanju med strelci menda ni bilo ne konca ne kraja. Zvečer so priredili ognejemet. Prav neverjetno je, kako se lahko najbolj barbarsko in brezbožno dejanje prikaže kot vrlina. Zgodovina je polna takih dogodkov. Nad dejanjem hrvaških topničarjev se je upravičeno zgražal ves svet, tudi v Sloveniji nismo zaostajali, čeprav, ja čeprav, zmeraj se najde kakšen čeprav, smo tudi v Sloveniji med zadnjo vojno in po njej v imenu ideološke čistosti in napredka podrli kar nekaj arhitekturnih spomenikov predvsem gradov, dvorcev in cerkva. Kasneje je ideologijo za take akcije  zamenjal promet in domnevne prometne zagate. Arhitekturne stvaritve so najbolj očitni in vidni simboli zmogljivosti in obstoja posameznih narodov in kultur. Na repertoarju zmagovalcev je skoraj zmeraj rušitev in odstranitev arhitekturnih simbolov premagancev, s temi dejanji premagancem jemljejo najbolj vidno bit in bistvo eksistence.

Nazaj v Mostar! Ko sem bil pred nekj tedni v Mostarju je bil Stari most že obnovljen. Novi Stari most je na pogled prav tak, kot je bil originalni. Vse je narejeno spet tako, kot je bilo, le novi kamni, vgrajeni v mogočen obok mostu, se nekoliko preveč bleščijo s svojo belino. Sčasoma bodo potemneli in Novi Stari most bo spet le Stari most. Prebivalci Mostarja turistom tako in tako ne bodo pripovedovali, kako je bilo z mostom septembra leta 1993, sami si bodo skušali dopovedati, da je Novi most v bistvu le Stari most na nov način. Za obnovo mostu se je zbiral denar z vseh koncev sveta, veliko je prispevala Turčija. Mislim, da je bil vodja obnove turški inženir. Ko je bil most spet tam, kot je bil, so v Mostarju pripravili veliko slavje ob otvoritvi Novega Starega mosta. Za to priložnost je bila zgrajena na bregu pod mostom velika tribuna za množico povabljenih. Ceremonija ob otvoritvi je obsegala ognjemet, godbo in veliko vznesenih govorov, poudarek je bil na kulturnem in umetniškem pomenu mostu, ki je, in naj tudi v naprej povezuje na dobeseden in simbolen način oba bregova Neretve. Mostar je ob tem postal spet mesto vredeno svojega imena.

Usoda je lovec

Tole bom napisal tako, kot so mi povedali. Jaz nimam nobene možnosti, da bi preverjal, če je bilo res tako, kot sem slišal. Ko so se bosanski Hrvati in Muslimani še skupaj zoperstavljali Srbom je turška vlada iz zgodovinskih razlogov in simpatij do svojih muslimanskih bratov poslala v Ploče eno ladjo z vsakovrstnim orožjem. Orožje so si v celoti z zvijačo prisvojili Hrvati in z njim udarili po dotedanjih muslimanskih zaveznikih. Še prej so se menda s Srbi zmenili za premirje. Tako se je zgodilo, da je bil Stari most porušen in podrt s turškim orožjem! Turki so most zgradili in turško orožje ga je podrlo. Nazaj so ga v glavnem zgradili spet Turki, to sem že omenil. Zgodovina je pogosto bolj neverjetna, kot je še tako bujna domišljija!

Minareti in zvoniki

Ko so se vojni spopadi med Hrvati, Srbi in bosanskimi Muslimani končali je bil pogled iz zraka na Mostar prav tak, kakršna so bil velika nemška mesta po zavezniških bombardiranjih ob koncu druge svetovne vojne. Najbolj je bilo porušeno mestno središče in od tega spet najbolj slikovit-orientalsko- turistično-srednjeveški del ob Starem mostu z mostom vred, predmestja in okolica so bila precej manj razrušena. Napadalci so hoteli za zmeraj uničiti dušo in temeljna določila Mostarja. V topniških in tankovskih napadih so bile porušene ali močno poškodovane vse mošeje in džamije s pripadajočimi verskimi objekti na južnem bregu Neretve, podrta je bila katoliška cerkev na severnem bregu Neretve in pravoslavna cerkev, ki je stala tudi na južnem bregu. Menda s pomočju arabskih naftnih bogatašev so bili zgledno popravljeni in nazaj narejeni vsi muslimanski verski objekti. Vse je narejeno nazaj tako, kot je bilo. Kar nisem se mogel načuditi natančnemu in perfektno opravljenemu delu. Hrvatom na severnem delu Mostarja se je bivša podrta katoliška cerkev menda že prej zdela premajhna, zato so zgradili na mestu podrte cerkve novo večjo zgradbo. Od daleč nekoliko spominja na arhitekturo pseudoromanskega stila iz 19. stoletja. Meni ni nič napačna arhitektura, ki se zgleduje po historičnih stilih, veliko rajši imam takoimenovano psevdohistorično arhitekturo kot kakšno modernistično eksperimentiranje. Kljub temu sem bil nad novo katoliško cerkvijo v Mostarju bridko razočaran posebno še, ko sem si zgradbo ogledal od blizu. Je v celoti iz betona brez ometov ali kakšnih drugih oblog, med arhitekti rečemo takim zgradbam, da so iz vidnega betona. To ni samo po sebi ni nič slabega, po svetu je veliko arhitekturno uspešnih zgradb iz vidnega betona.  Nova betonska cerkev v Mostarju je povšno narejena, pa to se da razumeti glede na okoliščine in čas izgradnje, pa tudi drugače deluje zgradba razglašeno, nekateri arhitekturni členi so historično zasnovani, nekateri bolj po svoje in modernistično, kakšna stvar je razkošno obdelana v bronu in bakru, drugje se kažejo ceneni aluminijasti profili. Cerkev je bila zaprta, notranjščina mi je bila prihranjena. Z novo cerkvijo v Mostarju nisem bil zadovoljen. Spomnil sem se Plečnika. Tudi Plečnik je jemal motive iz vseh arhitekturnih stilnih obdobij, veliko se je sam izmislil, veliko je v njegovi arhitekturi nekoliko prikritega modernizma; njegova dela so hibridne stvaritve in mešanica vsemogočega. Ob vsem naštetem so Plečnikova dela genialne in neprekosljive arhitekturne stvaritve. Plečnik je bil estet, briljanten mojster nad mojstri, arhitektu nove cerkve v Mostarju se zadeva ni posrečila. Z arhitekturo je podobno kot pri kuhariji. Nekaterim kuharjem se zmeraj vse prismodi, drugi naredijo iz istih sestavin najbolj izbrane in okusne pripravke. Pa še nekaj naj omenim v zvezi z novi cerkvijo v Mostarju. Zvonik cerkve je prav tako iz betona. Taka gradnja omogoča mimogrede velike višine na sorazmerno majhni tlorisni površini. In res, cerkveni zvonik je nadvse visok in vitek. Po višini daleč presega muslimanske minarete. Vitek zvonik s piramidastim zaključkom je od daleč s svojimi sorazmerji podoben muslimanskim minaretom! Da bi bil katoliški zvonik podoben muslimanskemu minaretu? Tega vtisa si načrtovalci zvonika gotovo niso želeli, tega gotovo niso imeli v mislih, ko so načrtovali nov cerkveni zvonik v Mostarju. V ihtavem preseganju bližnjih minaretov so postali prav tem minaretom podobni. Pomote se najrajši prikradejo pri stranskih vratih, vsaj pri arhitekturi je tako. Taka je usoda, tako se v življenju tudi drugače večkrat pripeti namreč, da pride spoznanje takrat, ko je že prepozno.

Na kraj, kjer je stala včasih srbska pravoslavna cerkev  me je opozoril nek taksist. Še to, kar je ostalo, že prekriva rastlinje. » Bila je vêlika i divna zgrada« je pripomnil. Kot kaže, pravoslavne cerkve v Mostarju še ne bodo tako kmalu popravili.

Safet Zec

Jaz se imam za velikega občudovalca umetnosti slikarja Safeta Zeca. Njegovo delo sledim od davnih let nazaj, ko je imel v ljubljanski Mali galeriji svojo razstavo. Safet Zec nariše in naslika skoraj vse tako, kot je v resnici. V besedici »skoraj« je bistvo njegove odlične umetnosti. V neki pritlični galeriji v Mostarju je razstavljel akvarele. Na vseh je bil naslikan Stari most. Stari most od spodaj, od zgoraj, od strani, z zraka, z levega brega, od blizu, od daleč, z desnega brega itn. Slikar si je pomagal s fotografijami, to ni nič hudega, tako delajo mnogi umetniki. Rad in z veseljem sem si natančno ogledoval odlične akvarele. Starjšo gospo, ki je čuvala razstavo sem vprašal, če so dela naprodaj in, če so, po čim so. Rekla je, da se cene akvarelov gibljejo med tremi in petimi tisočaki, v evrih, se razume je še dodala. Debelo sem pogledal. To so visoko, zelo visoko postavljene cene, v razklanem, obubožanem in porušenem Mostarju so delovale groteskno.

Poletje leta 1993

V avgustu in septembru leta 1993 je bilo v Mostaju ob življenje skoraj 5000 ljudi. Večinoma gre za moške prebivalce v cvetu svojega življenja. Pokopavali so jih kakor je naneslo, najprej po parkih v mestu, potem pa kar po vrtovih, njivah in travnikih v predmestju. Pogled na nepregledno  množico svežih grobov je grozovit in  presunljiv. Ob imenih pokojnikov je pogosto dodan navedek iz Korana:« Ne imej onih, ki so bili ubiti na Božji poti, za mrtve! Ni res, živi so, pri njihovem Gospodu, ne primanjkuje jim ničesar! Radostijo se tistega, kar jim je Bog naklonil od Svoje milosti.« Spomnil sem se napisa na grobu narodnih herojev v Ljubljani izpod peresa Otona Župančiča:« Svoboda je vera, kdor zanjo umira, vstane v življenje, ko pade v smrt«. Vsebina obeh citatov si je presenetljivo podobna. Jaz sem do obeh citatov nekoliko zadržan, v obeh čutim precejšno mero manipulacij. Le kdo si lahko lasti pravico, da lahko v imenu kakšne ideologije ali vere od bližnjega zahteva največji možen zastavek- življenje ?

Rekonkvista

V zadnjih vojnih spopadih v Bosni so si bili v različnih kombinacijah nasproti pravoslavni Srbi, katoliški Hrvati in islamski Bosanski Muslimani. Srbi so hoteli osvojiti ozemlje, ki je bilo njihovo v trinajstem stoletju, Hrvati so hoteli isto ozemlje zato, ker je bilo njihovo v štirinajstem stoletju, Bosanski Muslimani se imajo na nek zelo poseben način za  naslednike stoletne turške vladavine na tem ozemlju. Vse tri etnične skupine so ob razpadu SFRJ prisegale na pravično zgodovinsko rekonkvisto bosanskega ozemlja. Globalno naravnanim sodobnikom se zdi borba na življenje in smrt za neko dobesedno ozemlje staromodna. Mogočnost se v svetu že dolgo več ne meri po kvadraturi ozemlja, temveč po gospodarski in duhovni moči. Tega se na Balkanu menda niso še zavedli; tudi pri nas v Sloveniji bi nekateri še hoteli prelivati kri za sveto slovensko zemljo. Meni je čisto vseeno čigav je Trdinov vrh; če bom še kdaj lezel nanj, me bo zanimalo, če je koča na vrhu odprta, če se da tam prespati in eventuelno kakšen ričet nudijo. Bolj kot Piranski zaliv se mi zdi pomembno čigave so slovenske banke, Trboveljska cementarna, zavarovalnice, itn. Naši ozemeljski spori s Hrvati so v bistvu anahronistični in butasto smešni.

Kajak in kanu klub

Mostar je mesto gostinskih lokalov. Še nikoli nisem bil v kakšnem mestu ki bi imel tako neznansko koncentracijo gostinskih lokalov. Povedali so mi, da je gostinstvo edina aktivna gospodarska dejavnost v mestu. Mnoge stavbe v Mostarju so napol porušene, požgane, raznešene in zapuščene, izjema so pogosto pritličja takih stavb. V obnovljenih pritličjih so narejeni gostinski lokali vseh vrst. Nekatere kar raznaša od razkošne opreme. Ne vem, kako so rešili problem zamakanja v teh lokalih. Eden od lokalov je imel podnapis Kajak in kanu klub. Tam sem zvedel kako bi bilo z morebitnim spustom po Neretvi z mojim gumenjakom. Povedali so mi, da je sicer do Metkovića nekaj brzic, pa nič posebnega, vsako plovilo jih zlahka prevozi. Na dnu reke je sicer marsikaj, da pa stvar v načelu ni nevarna.

Po vodi od Mostarja do Ploć

Prenočevanje mi je preskrbel natakar v eni od »aščinic«, tako se imenujejo lokali z bosansko – muslimansko hrano. Prenočevanje je bilo bolj tako po domače in tudi ne prav poceni, pa kaj, ne gre gledati na vsako malenkost in na vsako konvertibilno marko. Taka je sedanja valuta v Mostarju in v celi Bosni in Hercegovini.

Plovba po Neretvi je bila prijetna in brez posebnih zapletov. Občasne brzice so bile prej prijetna poživitev kot kakšna resna pretnja moji plovbi. Veliko je bilo ribičev. Večinoma so ždeli v slikovitih improviziranih obvodnih zavetjih iz vsemogočega v načelu zavrženega gradiva. Ta zavetja so pravi panoptikum ustvarjalnih moči širokih ljudskih množic. Kaj vse se ljudje spomnijo! Sodobni umetniki in umetniški kritiki bi rekli, da gre za »inštalacije«. Sem in tja se je našla kakšna obrežna »čevapdžinica« za hitro obnovo telesnih moči.  Enkrat, bilo je že blizu Počitelja, ko zagledam na bregu zani rdeči kiosk iz plastične mase. »Ah«, sem se razveselil: « bilo kuda Maechtig svuda«. Zaobljeni kioski iz poliestra so avtorsko delo oblikovalca in arhitekta Saše Maechtiga. Za moškega in žensko, ki sta se motala med klopmi okrog kioska, se je izkazalo, potem ko sem pristal, da sta gospod Konrad in njegova gospa iz Prestranka pri Postojni. Hecno je bilo, kako smo se vsi trudili z jugoslovanščino, predno smo ugotovili, da smo rojaki. Onadva se potikata ob Neretvi z avtomobilom, pa v Medžugorju sta tudi bila. Kiosk je bil zaprt, zato sta prinesla iz svojega vozila en Fructalov jabolčni sadni sok in bili smo Mala Slovenija na bregu Neretve sredi Bosne in Hercegovine. Bilo je prisrčno srečanje z nekaj zadržanega  domoljubja. »Oglasite se pri nas v Prestranku, če vas pot zanese v naše kraje«, sta mi rekla, ko smo se poslavljali.

Pozno popoldne sem priveslal do Metkovića na Hrvaškem. Še sam ne vem natančno, kdaj sem priveslal iz Bosne in Hercegovine v Hrvaško. Ustavljal me na vodi ni nihče, videl nisem nikogar, jaz se nisem nikomur javljal, in tako sem v bistvu ilegalno prestopil meddržavno mejo. V Metkoviću sem poiskal hotel Neretva. Tukaj sva prespala davnega leta 1974 s fotografom Janezom Pukšičem. Pukšič takrat še ni bil tako slaven, kot je sedaj, zato se mu je še dalo z menoj kolovratiti po celi takratni Jugoslaviji. Po naročilu Ljubljanske banke sva zbirala posnetke starih obrti za okras in ilustracije v njihovem  Letnem poročilu za leto 1973. Takrat je nastala prelepa zbirka diapozitivov na omenjeno temo. Jaz jih še sedaj včasih pokažem s komentarji kakšnemu zbranemu občinstvu.  Fasada zgradbe je še prav tako »socialistična« kot je bila takrat, notranjščina je močno posodobljena. Malo me je obšla nostalgija, ja, ja, kako že poje pesnik ?: Mladost po tvoji temni zarji srce zdihvalo bo mi, Bog te obvarji.

Od Metkovića navzdol je Neretva plovna za velike ladje. Tako smo se učili v srednji šoli pri zemljepisu. In res je od Metkovića naprej Neretva zajetna in široka reka. O kakšnih brzicah seveda ni več niti sledu. Levo in desno od reke so znana široka polja, ki jih kar razganja od vsakovrstne rodovitnosti. Lepo podnebje, debela plodna zemlja in voda za namakanje po sredi, kaj je lahko še bolj pripravno za agrikulturo vseh vrst ?  Pridelkov je včasih celo preveč. Pri Opuzenu so stresli v reko na tisoče rdečih paprik. Plavale so počasi po vodi navzdol, kar nekaj kilometrov sem veslal med paprikami. Bilo je zelo eksotično.

Potem so sledila po vrsti naselja ob reki: Norinska kula, Komin, Banja, Rogotin, Stablina in – Ploće. Nazadnje sem veslal po precej širokem in plovnem kanalu, ki se izliva v morje prav v Ploćah.  V Ploćah je bilo konec letošnjega veslanja. Potem še avtobus do Splita in nato nočni vlak do Zagreba in Ljubljane. V Ljubljani me še zmeraj ni nihče pogrešal.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Back to Top

Shopping cart

Close

No products in the cart.